Tri sestre
Nekoč za devetimi gorami v mestu devetih gora in jezer je živela princesa. Živela je sredi samotnega jezera v gradu iz bršljana. Ni imela drugega kot veliko govorečo muco Pikico in velikega govorečega konja Bliska. V gozdu je živelo veliko škratov, vil, dobrih čarovnic, zeliščarjev in polno govorečih živali.
Vsi prebivalci gozda so po velikem mostu prihajali, prinašali hrano in pijačo, spali v sobanah in se vsi, prav vsi igrali s princesino muco in konjem. Princesi je bilo ime Lepotica, saj je bila čudovita. Njena koža je bila medene barve, ustnice rdeče kot kri, lasje so dišali po vrtnicah. Najlepše pa so bile njene pisane oči – modre, oranžne, rjave, zelene in rdeče.
Za devetimi gorami v gozdu devetih gora in rek pa je živela še ena princesa. Živela je sredi črnega jezera v gradu iz oglja. Ni imela drugega kot krokarja in črnega laboda. V gozdu je živelo veliko trolov, škratov, slabih čarovnic, zvarkarjev in polno prestrašenih, ranjenih, z zažgano dlako in tudi mrtvih živali. Nihče ni prihajal po mostu in krokar, labod in princesa so se sami pogovarjali. Princesi je bilo ime Gertruda, saj je bila najgrša in zlobna. Njena koža je bila barve gnijočega hloda, ustnice umazane in blede, lasje pa so bili rjavo-beli in kratko grdo postriženi in so smrdeli po zažganem. Najgrše pa so bile njene oči. Rdeče, črne in belo-rjave barve. Lepotica in Gertruda sta bili sestri. Nekega dne sta vsaka nad svojim kraljestvom in svojim gradom zagledali oblake. A ne navadne oblake. Ti oblaki so bili rdeči in modri, pa tudi rumeni. Izgledalo je, kot da so prepleteni. Obe sta vzeli vsaka svoje živali in poleteli vsaka na svoji – Lepotica na Blisku, Gertruda pa na krokarju. Oblake sta vprašali, kaj se je zgodilo in ugotovili sta, da se je vrnila zlobna tretja sestra. Bila je mogočna, a sestri sta jo premagali in zaprli v velik zapor. Tretja sestra pa se je očitno iztrgala stražarjem in pobegnila v svoje temno kraljestvo, ki je bilo še hujše kot Gertrudino. Tam je bil večno goreči gozd, v katerem so bile izgubljene uboge živali. Veliko živali je poginilo in večni ogenj jih je spekel. Potem so živali poniknile v zemljo in tam uživale svoj večni mir pod koreninami dreves. Ogenj je lahko pogasila le voda iz magičnega vrta daleč stran. No torej, zlobna tretja sestra po imenu Nevihta se je vrnila v pogašeni gozd in v svojo razpadajočo ognjeno palačo. Vse pa je popravila še trikrat bolje, kot je bilo prej. Ogenj je bil zdaj temno rdeč, palača pa je gorela z modrimi zublji. Grad je bil še mogočnejši in živali so hitreje poginjale. Lepotica in Gertruda sta bili zelo prestrašeni. Pozdravili sta oblake in jim naročili, da pojdejo po magično vodo in z njo pogasijo ogenj na gradu in na vrtu. Oblaki so to storili, a povedali princesama, da se ognja ne da pogasiti. Sestri sta res odšli tja, a Nevihta ju je ujela v svojo mrežo in ju zaprla v ječo. Sestri so rešile njune živali in ju odpeljale domov. Sestri sta doma pogledali v stare knjige in Gertruda je v svojem gradu našla nekaj knjig o povišanju zlobe, če se čarovnica reši iz ujetništva. Prebrali sta, da lahko ogenj pogasita s tem, da zmešata petje sinice, kosa in škrjančka, lepoto treh princes in princa ter osmih čudovitih oči ter nazadnje še dobrosrčnost revnega dekleta. Ko sta vse to našli in naredili napoj, sta potrebovali še veliko magične vode iz vrta treh vil in čarovnije. Tudi to sta našli in umešali. Zdaj sta nekaj zvarka vlili v oblake in oblaki so deževali na ogenj. Bil je pogašen. Zdaj pa je prišel še najtežji del. Spremeniti Nevihto. Morali sta bili zelo prijazni z njo, tako da se pokesa. Odšli sta k njej in ko sta prišli v zadnjo sobo na gradu, sta odšli v stolp in jo našli v eni izmed sob. Bila je mrtva. Pokleknili sta k njej in zajokali. Solze so padale na njeno truplo in nenadoma sta doživeli čudovito čarovnijo. Nevihti so se lasje podaljšali in postali rjavi, koža lepo rjava, obleka zlata, ustnice rdeče in ko je odprla oči, so te bile modre. Nevihti sta med svojima kraljestvoma naredili čudovito tretje kraljestvo, kjer je bil velik grad, ki je bil bele barve, jezero prodorno modro in živali vse naokoli so govorile.
In vsi so živeli srečno do konca svojih dni.
Alja Ažman, 6. razred
