Zadnji letošnji debatni turnir
V soboto, 30. marca, smo se z dvema debaterskima ekipama, Šnicl in Apollo 13, udeležili državnega debatnega turnirja. S skoraj dvourno vožnjo od naše šole do Celja smo pričeli šele ob 8:40, saj je bil celotni turnir zamaknjen za eno uro in pol – iskreno nas to ni ravno ne vem kako motilo. Ko smo prišli tja, smo se seveda morali registrirati, nato pa smo eno uro čakali na pričetek prvega kroga, ki se je začel od dvanajstih.
V prvih dveh krogih smo debatirali na že prej določeno trditev: Za obisk turističnih krajev in znamenitosti bi morale biti uvedene turistične kvote, v tretjem pa smo imeli eno uro časa za pripravo na impromptu trditev: Filmi so boljši od knjig.
Po končanem debaterstvu smo spremljali še finalno debato, ki ji je sledila podelitev; Meta Mekina iz Šnicla je bila druga najboljša govorka začetnica, sama pa sem bila osma najboljša govorka nasploh. Seveda je bilo to treba proslaviti, zato smo se nazaj grede ustavili še na Trojanah in pokupili pol njihove zaloge krofov.
Glede na to, da je bil to moj zadnji osnovnošolski debatni turnir, sem celoten dan malo bolj spremljala mojo okolico kot po navadi – sodnike, nasprotnike, učilnice, dvorano – in nekaj malega ugotovila.
Na debato sem hodila tri leta, doživela tremo, ki ti vzame glas, grenko-sladke vzpone in padce in se nekajkrat morala obraniti zanimivo močne želje, da nekoga klofnem. Nikoli pa nisem opazila, kako lahko debata poveže ali razdere ljudi.
Na eni strani imaš ekipe, kjer so člani med tekmo čisto tiho, na drugi ekipe, kjer člani neprestano govorijo drug drugemu, kaj naj kdo reče, kaj naj kdo negira. Imaš sistem in imaš razdor celotnega sistema. Zato pravzaprav ne obžalujem delovnih sobot in tedenskih priprav. Kajti dejstvo je, da obstajajo stvari, ki jih včasih ne moreš sam – in dejstvo je, da je vse lažje, če je nekdo s tabo.
In iz te perspektive sem res vesela, da sem hodila na debato.
Izabela Letonja, 9. a
