V šolskem muzeju
“V sredo, 20. 4. 2016, smo imeli naravoslovni dan. Šli smo v Šolski muzej. Po malici smo se odpeljali v Ljubljano. Po sprehodu skozi tržnico smo se ustavili pri Prešernovem spomeniku. Bili smo pol ure prosti. Najmanj po trije smo lahko šli malo naokrog in kaj kupili. V naši skupini smo bile štiri. Najprej smo kupile sladoled, nato pa smo si ogledale še maketo Ljubljane. Hitro je bilo konec odmora.”
Marta Tavčar, 4. b
“V Šolskem muzeju smo videli, da so včasih imeli lesene torbe, kasneje so bile usnjene, zdaj pa imamo veliko boljše. Povedali so nam tudi, kaj pomeni beseda muzej. Ta beseda pomeni, da je to hiša, ki jo varujejo muze. Po ogledu muzeja smo šli v učilnico iz leta 1930. Obleči smo morali oblačila in na roko, s katero pišemo, komolčnik. Ko je zazvonil zvonec, je prišla gospodična učiteljica. Gospodična smo ji morali reči, ker včasih učiteljica ni smela biti poročena in imeti otrok. Poročila se je lahko le z učiteljem. Držati smo se morali pokončno, pisali smo z lesenim peresom in če si hotel kaj vprašati, si moral dvigniti roko. Ko si bil vprašan, si moral vstati in odgovor začeti z gospodična učiteljica. Pisati tudi ni bilo lahko. Vse črke so morale biti nagnjene v desno. Obstajalo je tudi veliko kazni: klečati na koruzi, iti v kot, nositi lesenega osla na hrbtu, sedeti v oslovski klopi ali nastaviti nohte, da te je učiteljica udarila s palico po nohtih.”
Minea Urbančič, 4. b
“Vsi smo nestrpno čakali učno uro lepopisa. Dečki smo oblekli telovnike, deklice predpasnike in vsi komolčnike. V učilnici so bile deklice na eni, dečki pa na drugi strani. Pouk se je začel. Učiteljica se mi je zdela grozna. Bila je stroga. Med poukom sem se sprostil. Ta dan mi je bil všeč, vendar sem vesel, da danes v šoli ni več tako.”
Anže Egart, 4. b
