[et_pb_section fb_built=”1″ theme_builder_area=”post_content” _builder_version=”4.17.3″ _module_preset=”default”][et_pb_row _builder_version=”4.17.3″ _module_preset=”default” theme_builder_area=”post_content”][et_pb_column _builder_version=”4.17.3″ _module_preset=”default” type=”4_4″ theme_builder_area=”post_content”][et_pb_toggle title=”GOZD ČUDES ” _builder_version=”4.17.3″ _module_preset=”default” theme_builder_area=”post_content” hover_enabled=”0″ sticky_enabled=”0″]
Nekoč pred davnimi časi so živele tri lisičke, ki so z očetom živele v Gozdu čudes. Ta gozd je bil tako lep, da so se vsi čudili od lepote.
Nekoč pa, ko je padal dež in ni bilo nobenega človeka v gozdu, je prišel lovec in začel strašiti gozdne živali. Zato so tri lisičke sklenile, da ga bodo živali rešile, ampak niso vedele, kako naj to naredijo. Nato pa jim je oče lisjak povedal, da so na treh lokacijah Gozda čudes tri rože, ki lahko naredijo čudež. Če jih zasadiš na sredini gozda, se bo zgodil čudež.
Prva lokacija je bila najvišja gora v Gozdu čudes. Srednja lisička je rekla, da bo ona splezala gor. Bila je hitra, ampak malo bolj počasna kot običajno, saj je drselo zaradi dežja. Po nekaj minutah je lisička prišla dol z rožo. Nato pa so šle do polja krtov, kjer je najstarejša lisička takoj opazila rožo. Opazila je tudi krta, ki jo je hotel prehiteti. Najstarejša lisička je tekla, kakor hitro je mogla in vzela rožo krtu izpred nosu ter pritekla nazaj do drugih lisičk. Nato pa so zaslišale glasen pok in vse so postale žalostne, saj so vedele, da lovec strelja živali. Odšle so še po zadnjo rožo, ki je bila na jezeru. Iščejo, iščejo in iščejo, ampak je ne najdejo. Potem pa se najmlajša lisička domisli, kaj če roža ni ob jezeru, ampak na jezeru. Vse se zazrejo na jezero in vidijo majhen otoček, kjer raste roža. Najmlajša lisička skoči v vodo in zaplava do otočka, odtrga rožo in priplava nazaj do obale.
Odpravijo se do jase, ki je točno na sredini gozda. Vsaka zasadi eno rožo. Ko zasadijo vse rože, zagrmi in dež kar naenkrat neha padati. Ko grejo nazaj do očeta lisjaka, ni ne duha ne sluha o lovcu.
In tako so se še leta spraševali, kam je izginil lovec.
Ema Šebat, 6. c
[/et_pb_toggle][/et_pb_column][/et_pb_row][/et_pb_section]
