Moja pravljica – 6. razred

MALI POVODNI KONJ

Nekoč, že več sto let je od tega, ko je na svet prišel en čisto majhen povodni konjiček. Bil je zelo prisrčen, a na žalost ni znal plavati, zato so se mu vsi smejali.

Nekega dne, ko je zelo močno snežilo in so ostali povodni konji še plavali, je zaslišal  nek glas. Ta glas je bil vedno bolj tih. Čez tri minute se je odločil, da pogleda, kdo je to.

Bil je mali krokodilček. Zasul ga je sneg. Povodni konjiček pa mu je rešil življenje. Zaradi tega mu je podaril čarobno banano. Pojedel jo je in od takrat naprej je lahko kadarkoli spreminjal barvo svojega telesa. Tisti dan je dobil svojega prvega prijatelja.

Čez eno leto in tri dni, ko sta se mali povodni konjiček in mali krokodilček podila naokoli, se je mali povodni konjiček obrnil in stekel proti gozdu in našel zvezano ptičko ter zlobnega slona, ki jo je ravnokar želel ubiti. No, seveda se je povodnemu konjičku ptička zasmilila in ji je rešil življenje. Ta dan je povodni konjiček dobil drugega prijatelja, pa tudi drugo čarobno banano, ki jo je takoj tudi pojedel. Zrasla so mu prečudovita krila.

Ko je priletel domov, se je zanj zgodil pravi čudež. Nihče več se mu ni smejal, ker ne zna  plavati.

Matej Tavčar, 6. b

MOJA PRAVLJICA: Zlata peč

Za tremi gorami in sedmimi vodami v nekem majhnem mestu so se na cesti igrali trije otroci. Po cesti so risali s kredami.

Mimo se je pripeljal črn kombi. V njem sta sedela  dva moška. Moški je prišel ven iz kombija in odprl zadnja vrata. Tisti, ki je bil za volanom, je rekel, da imata v kombiju polno sladkarij. Trije otroci so odšli v kombi. Moški je zaloputnil vrata in so se odpeljali. Otroci so bili ujeti. Ko sta jih moška pripeljala, je to videl neki starec. Rekel jim je, naj vzamejo ključ od vrat, ki je v sefu. Koda od sefa je bila 9561247. Moška sta ravnokar pred hišo gradila zlato peč. Zlato za peč sta mimogrede ukradla nekemu gospodu. Ta gospod je bil najbolj premožen človek v mestu. Vsak dan je kupoval in vsak dan si ga videl v trgovinah z oblačili. Imel je sedem avtomobilov in tri hiše v tem majhnem mestu. Medtem ko sta o tem razmišljala, ju je  starec zamotil, otroci pa so prišli ven iz hiše.

Starec je poklical policijo. Policija je moška prijela in odpeljala v zapor. Starec pa je otrokom dal sedem cekinov iz zlate peči. Ko je najbolj premožen gospod izvedel, da so mu ukradli zlato, je ukazal, naj zlato peč porušijo. Otroci so se potem še isti dan vrnili v domače mesto, tako kot najbolj premožen gospod.

Luka Virant, 6. b

MAVRIČNA PTICA

Nekoč je živela deklica, ki je imela samo očeta. Mama ji je pri porodu umrla.

Ko jih je imela 12, sta z očetom odšla v gore. Tam ju je napadel medved. Oče ji je rekel, naj steče v gozd in naj spleza na najvišje drevo. Tja je tudi šla. Splezala je na najvišjo vejo in v zvezdah zagledala mamo in očeta. Takoj je vedela, da je medved ubil tudi očeta. Tako milo je začela jokati, da je iz solz nastal potok, ki ga je videl tisti medved in ga začel piti. To mu je dalo človeških moči in je pričel govoriti. Rekel je, da mu je žal. Popeljal je deklico domov in ji na koncu povedal, da naj čez tri mesece v njihovi knjižnici poišče zlato knjigo z zlato ptico na platnici. Molče je medvedu pomahala v slovo in odšla v hišo. Točno po treh mesecih je v knjižnici našla zlato knjigo z zlato ptico na platnici. Prebrala jo je. V knjigi je našla tri peresa. Zima je bila. Zato je vzela jakno in šla ven kopati sneg. Ko je odkopala sneg, je na tleh zagledala loputo na tleh. Odprla jo je in šla v luknjo pod njo. Luči so se prižgale in znašla se je na toplem in čudovitem hodniku. Vse je bilo iz marmorja, najsvetlejšega in najdražjega. Sprehodila se je. Na steni je videla naslikana tri peresa. Točno taka, kot tista, ki jih je imela v žepu. Na kocu hodnika so stala modra vrata, odklenjena so bila. Deklica je šla noter, mraz je bil spet tu. To je bila zimska soba. Pogledala je naprej in zagledala zelena vrata. Stekla je k njim in jih skušala odpreti. Niso se zganila. Hitro je iz žepa vzela zeleno pero, ki se je spremenilo v ključ. To je bil ključ od zelenih vrat. Ko je vstopila v drugo sobo, jo je objela toplota. Tu je bilo kot spomladi. Sončno. Spredaj so bila še ena vrata, rožnata. Tam je bilo zagotovo poletje. Ko je s pomočjo peresa – ključa vstopila, je bilo tako vroče, da je morala sleči jakno. Deklica je zagledala še ena vrata, oranžna. Vzela je še zadnje pero, ki se je spremenilo v ključ, in odprla vrata. Tam pa je bilo hladno. Pogledala je naprej, pa ni bilo več vrat. Ko se je obrnila v levo stran, je zagledala vrata, ki so bila priprta. Iz njih je prihajala tanka, šibka svetloba. Stekla je k vratom in zagledala … mamo in očeta. Bila sta taka, kot da zre v črno-beli ekran. Tam je bil tudi kip zlate ptice. Bil je čudovit. Vstopila je. Kar naenkrat se ji je zazdelo, da mora splezati na kip. Brez besed je začela plezati. Ko je prišla do vrha, je poklicala mamo in očeta. Zdaj se je videz staršev spremenil. Bila sta bolj trdna in barvna. Deklici je spodrsnilo in začela je padati.

Na ramenih je začutila krempeljce. Deklica je pogledala gor in zagledala ptico, ki je imela štiri barve: modro, zeleno, rožnato in oranžno. Tista peresa so bila njena. Ptica je deklica odložila na tla in se usedla na dekličino ramo. Z očetom in mamo so se objeli in odšli domov. Živeli so srečno do konca svojih dni. Ptico so imeli kar doma.

Nina Kramar, 6. b

PINGVINI

Živeli so trije pingvini, stari so bili komaj 3 leta. A so že znali brati, pisati in šteti in še mnogo več. Imeli so prijatelja, ki je bil edinec, a ta prijatelj jih je na smrt sovražil. Vsako leto so imeli pingvinje tekme. V skupinah so bili lahko samo trije, zato je bil edinec še posebej jezen. Edinec je poiskal svojo ekipo, polno zlobnih pingvinov. Začela se je tekma, tekmovali so za čudežne čevlje. Z njimi lahko skočiš do vesolja in si ogleduješ planete in zvezde. Vsi so si to želeli, a le ena lahko zmaga na tem tekmovanju in osvoji čudežne čevlje. Prva igra je bila kdo najdlje meče žogo. Zmagali so zlobni pingvini, a z goljufanjem. Bratom so dali težjo žogo, vendar so bili kljub temu drugi. Zlobni pingvini so v vseh disciplinah zmagali. Ampak to leto so namestili ledene kamere vsepovsod, da bodo videli, kdo je goljufal in na posnetkih so bili zlobni pingvini. Ko so jih zagledali, so jih izgnali za vedno, bratje pa so zmagali. Ko je minilo 12 let, so bratje še vedno zmagovali. O zlobnih pingvinih pa ni bilo ne duha sluha. Bratje so se za vedno vpisali v zgodovino pingvinov.

Neža Rižmarič Hladnik, 6. a