Jesenska ekskurzija za 6. razred
V petek smo s 6. razredom odšli na ekskurzijo po Gorenjski in sicer v Radovljico, Kropo in Kranj. Večina izleta se je sukala okoli preteklosti mest.
Najprej smo se z avtobusom odpeljali mimo Radovljice, v Kropo. Tam smo si ogledali kovaški muzej. V muzeju je bilo dokaj zanimivo, saj so imeli razstavljene kipe iz železa, ki so jih izdelali kovaški umetniki, ki so v preteklosti živeli tam. Ogledali smo si tudi zbirko ročno izdelanih žebljev. Če se prav spomnim, jih je bilo okoli 127 različnih vrst. Vse od najmanjšega, ki je meril le pičlih 2-3 cm, pa tja do gromozanskih žebljev, izmed katerih je največji meril 80 cm. Izvedela sem, da so nekatere žeblje klicali tudi okrogloglavci. Nato smo se odpravili v vigenjc Vice, edini delujoči vigenjc v Evropi. Vigenjc je zgradba iz 18.-20. stoletja, v kateri so na vodni pogon s pomočjo vodnega kolesa razpihovali oglje tako, da so kolo priključili na meh, ki je ob gibanju potiskal zrak po ceveh. Pri vsakem ognjišču (tam so bili 4-je) je bilo 6 kovačev, ki so v ogenj položili železo in ga nato oblikovali. Gospod, ki nas je vodil po vigenjcu, nam je razložil in nato demonstriral izdelavo čevljarskega čevlja, ki je eden najmanjših in ga zato lahko hitro izdelamo. Na koncu smo lahko še sami poizkusili. Pa dovolj o Kropi.
Nato smo se zapeljali do Radovljice, kjer smo si pogledali staro mestno jedro in izvedeli vso zapleteno zgodovino tega mesta od zakona, da v obzidje niso smeli zidati hiš (a so potem vseeno jih), do jarka, preko katerega je v park hodila samo radovljiška gospoda. Nato smo odšli v obnovljeno staro stavbo, ki je še vedno imela srednjeveški slog. Notri smo si ogledali prostorno dvorano, v kateri je bilo pred prenovo kar 10 sob. Po ogledu Radovljice smo zavili na avtocesto, seveda v busu in ne peš, in prišli do Kranja. Tudi tam smo se sprehodili po tlakovanem starem delu mesta, še prej pa smo se razgledali po Prešernovem gaju, kjer je bil (RESNO MISLIM) pokopan sam Prešeren. No, ko smo hodili po tlakovani cesti, smo se ustavili ob največjem kipu, kar sem jih do sedaj videla v živo. Uprizarjal je Prešerna, ko je bil še živ. Na ploščadi je bila z zlatimi črkami napisana 7. kitica Zdravljice, Slovenska himna, zaradi katere in tudi zaradi nekaj drugih del, je naš Prešeren iz obdobja romantike postal največji slovenski pesnik. Na koncu smo skočili še do Mestne knjižnice Kranj, ki me je najbolj navdušila prav zaradi njene napredne tehnologije, modernega sloga in 170 000 knjig.
No, upam, da sem napisala dovolj, kajti če bi začela podrobno pisati o knjižnici, bi zapolnila še dobri dve strani. Ja, tako me je navdušila. Za konec pa še :TA EKSKURZIJA JE BILA ZELO, ZELO, ZELO, … DOBRA. TO JE VSE.
SARA, 6. b
