MARTIN KRPAN IN CESARJEVA HČI

Klečala sem ob grobu in solze so mi kot hudournik vrele po licih. V mojem srcu je zevala velika luknja, ki jo nič ni moglo zapolniti. Moj plemeniti bratec je umrl. Umrl zaradi rezila Brdavsovega meča in jaz Ana – cesarjeva hči – se mu bom maščevala.

Zgodilo se je, kot sem vedela, da se bo. Martin Krpan je prispel. Bil je velik vsaj dva metra, širok za tri moja telesa in precej močan. Moj mali oče je bil ob njem videti kot palček. To mi ni bilo všeč, ampak če bo njegova velikost pripomogla k smrti Brdavsa, se s tem lahko sprijaznim. Hodila sta po hodniku in se pogovarjala. Smuknila sem na drugi hodnik in jima izginila izpred oči.

Krpan je sekal lipo. Mamičino čudovito lipo. Pred nekaj leti mi je oče zaupal, da je srečal Martina Krpana. Jaz sem si zapomnila, oče pa je pozabil in zdaj, ko je Brdavs ubil mojega brata, sem očetu prišepnila, da naj gre po Krpana. Ta trenutek sem si celo zaželela, da mu ne bi. Krpan je naredil kij iz lipe. Moje lipe. Bila sem besna.

Brdavsova glava je ležala na tleh. Maščevanje je bilo opravljeno. V sebi sem začutila praznino. Moj brat je bil maščevan in zdaj naj počiva v miru.

Prisluškovala sem pred vrati in zaslišala: »Svojo hčer ti dam za ženo!« Bila sem obupana. Nisem si predstavljala Krpana za moža. Bil je ogromen in trmast, poleg tega pa sem ga zavoljo lipe sovražila ter tudi zato, ker je bil kmečki fant. Obupana sem stekla v sobo, zgrabila najbližje in meni najljubše stvari ter jih zatlačila v vrečo. Za pas sem si opasala meč in z vrečo v rokah skočila na okensko polico. Okoli mene je zavel hladen veter in jaz sem skočila. Pristala sem v smrdljivem jezeru. Vse, tudi to, je bilo boljše kot poroka s Krpanom. Stekla sem do konjušnice, skočila na konja in še preden bi pome prišli vojaki, oddirjala v noč. Stran od gradu, stran od Dunaja, stran od Krpana.

Alja Ažman, 7. a