Zadel sem na loteriji

Moje življenje ni ravno zanimivo, a vam bom vseeno povedal svojo zgodbo. Vse se je začelo, ko sem se rodil. V mojem življenju mi nikoli ni bilo postlano z rožicami, a vseeno sem odrasel v poštenega moža. Preselil sem se na obrobje mesta, kjer sem si ustvaril družino, a tudi mojim otrokom ni bilo vedno postlano z rožicami.

Nekega večera, ko sem se vračal domov iz službe, sem zagledal ogromen plakat za »evro jackpot«, ki naj bi znašal okoli 100.000 evrov. Skoraj sem že šel naprej, a sem se zamislil, kako bi bilo, če bi zadel na loteriji. Vsi moji dolgovi bi bili poplačani in otrokom bi lahko kupil igrače in nove obleke. Ženo bi peljal na romantično večerjo. Tako sem sklenil, da bom kupil srečko. Vstopil sem in rekel, da želim srečko. Gospa za blagajno me je vprašala, katero želim. Odvrnil sem ji, da naj izbere kar sama in ko sem se naslednje dni vračal iz službe, sem začutil slabo vest zaradi denarja. No, saj veste, kako denar pokvari ljudi, a me je kmalu minilo. Ko sem izvedel, da sem nekaj zadel, sem mislil, da je moj dobitek bolj majhen zato nisem šel pogledat. Čez nekaj dni pa sem zagledal plakat in sem pomislil, če še niso odkrili, kdo je, sem mogoče to jaz.

Končno se mi je nasmehnila sreča, zadel sem 5 milijonov evrov. Ko sem prišel domov, nisem povedal nikomur in vse je bilo po starem. Malo me je bilo strah, ker nisem vedel, kaj naj storim z vsem tem denarjem in kmalu sem dobil idejo. Že zgodaj zjutraj, ko sem šel v službo, sem se ustavil pred trafiko in se zahvalil gospe za blagajno, a ta mi je le prikimala. V službi sem dal odpoved, a nisem povedal zakaj, saj se mi je mudilo. Odšel sem po otroka v šolo in po ženo v službo. Poklical sem tudi sorodnike in nekaj prijateljev, ki so mi pomagali in mi stali ob strani, ko moje življenje ni bilo rožnato. Skratka vsem sem naročil, naj pustijo službe in se zberejo na glavnem letališču, kjer nas je čakalo zasebno letalo. Ko smo se vsi zbrali, so me vprašali, če sem zmešan. Potem sem jim povedal svojo zgodbo, tako kot vam. Manjkala je še ena stvar in to je bilo, zakaj smo se zbrali tukaj. Zbrali smo se zato, ker bomo z zasebnim letalom odleteli na Havaje, kjer sem kupil zaseben otok z ogromno vilo z bazenom in vas sem poklical, zato da greste z mano na to dogodivščino. Vsi so se strinjali, a kmalu se je pojavilo vprašanje, kako naj odidejo brez prtljage. Odgovoril sem jim, da to sploh ni pomembno. Za vse sem poskrbel, vse vas čaka na zasebnem otoku v ogromni vili. Kupil sem tudi nekaj avtomobilov znamke maserati, bmw, audi, lamborghini in enega ferrarija. Na otoku imamo tudi pristajalno stezo od letališča do naše vile. Ko smo končno prispeli, so na že čakali zaposleni in vse, kar sem naročil.

Po približno enem mesecu zasluženih počitnic so se začeli spraševati, kaj bomo storili, ko bo tega denarja zmanjkalo, saj so ostali le še trije milijoni in odgovoril sem jim, da tudi na to nisem pozabil. Na drugem koncu otoka sem že nasadil plantaže kakavovca in sladkornega trsa. Ustanovil sem podjetje, ki je vredno okoli 50 milijonov evrov in moramo priznati, da mi je moj načrt kar dobro uspel, saj smo vsi živeli še dolgo in srečno. Vsako leto odpotujemo na Bali, kjer imamo počitniško hišico in resnično sem srečen. Res je, da denar ne pokvari človeka, a le če ga ta zna pravilno uporabiti. Res sem se veliko naučil iz te moje zgodbe in mislim, da me je moja revščina naučila, da denar ni igrača in moram premisliti, kako ga bom uporabil in kaj bom z njim storil.

Tjaša Šebat, 9. B