Preživljam lepo obdobje, obdobje mladosti. Seveda niso vsi dnevi popolni in brezskrbni. Včasih se oziram nazaj v moje otroštvo in razmišljam o moji prihodnosti.

Kako bo čez pet, deset, petdeset let? Predstavljam si marsikaj. Želim si čim več lepih in pozitivnih trenutkov. Upam, da se bom pravilno odločila za šolanje po osnovni šoli. Upam, da bom z izobrazbo pridobila službo, v kateri se bom dobro znašla in mi ne bo težko opravljati poklic, za katerega se bom odločila. Upam, da bo bodo tudi moj sodelavci in tisti, za katere bom delala, zadovoljni z mojim delom. Vem, da denar ni vse, a vseeno upam, da bo moja plača spodobna.

Da si bom sama in moja družina vedno lahko privoščila svežo, belo žemljico. Saj res – moja družina. Me kje čaka princ na belem konju? Ah, to je samo v pravljicah. Želim si moža, ki me bo imel rad in mi bo vedno stal ob strani. Pričakujem, da bo z menoj srečen in da bova skupaj ustvarila topel dom za naju in za najine otroke. Trudila se bom za dobro vzgojo najinih otrok. Da jih bom znala tolažiti in da jim bom znala pokazati pravo pot pri odločitvah.

Zdravje je naše največje bogastvo. Upam, da ga bom lahko ohranila in se zanj tudi trudila z zdravim načinom življenja. Naj bo vedno moj sopotnik. Tudi srečo si želim za mojo zvesto prijateljico. In da bi lahko osrečevala druge ljudi. Vem, da brez problemov ne bo šlo. Želim, da bi zanje vedno našla pravo rešitev.

Za vse to se bo treba truditi, saj se brez muje še čevelj ne obuje. Če se ne bom trudila, bo lenoba prišla kot nepovabljen gost. Upam, da ji bom vrata lahko pravočasno zaprla. Zaradi nje ne želim imeti strgan rokav in prazen bokal.

Ema Frelih, 8. a

PIP IN PIPO, FANT IN DEKLE

Nekoč pred davnimi časi je živel Pip. To je bil prijazen krožnik. A to ni bil navaden krožnik. Bil je čudežen. Nikoli ni bil umazan. Imel je tudi svojega prijatelja in svojega gospodarja. Njegov prijatelj je bil Pipo, njegov gospodar pa je bil Pipor. Pipo je bil čajnik. Nikoli, ko je nalival čaj v skodelico, ni polil niti kapljice. Gospodar Pipa in Pipa pa je bil zelo vzkipljiv in zelo bogat mož. Kadar se je Pipor razjezil, se ni bilo dobro srečati z njim.

Nekoč pred božično večerjo, še preden so prišli povabljeni, se je Pipor iz neznanega razloga zelo razjezil. V jezi je Pipa in Pipa vrgel skozi okno, na mrzel sneg in led. Krožnik Pip in čajnik Pipo sta se razbila. Krožnik na sedem, čajnik pa na dvanajst delov. Naenkrat je iz krožnika Pipa prilezla prelepa deklica, iz čajnika Pipa pa prikupen fantič. Ko sta se zagledala, sta se najprej eden drugemu samo nasmehnila, nato pa sta se začela pogovarjati. Spoprijateljila sta se in se odločila, da bosta drug drugemu pomagala. Potem sta vstala in pobrala vsak svoje črepinje, fantič od krožnika, deklica pa od čajnika. Sklenila sta, da pojdeta h kmetu po mleko in kruh, da se bosta najedla.

Ko sta prispela, sta potrkala na vrata. Kmet ju ni pustil naprej, pa tudi mleka in kruha jima ni hotel dati. Potem sta se odločila, da gresta do peka, ki prodaja kruh. Tudi pri peku nista imela sreče. Ko sta že hotela odnehati, pa je fantič dejal: »Pojdiva v graščino prek devetih voda in desetih pašnikov. Tam živi kralj, ki nima družine. Mogoče bo tam kaj več sreče«. Deklica se je strinjala in odšla sta.

Hodila sta sedem dni in sedem noči po zasneženem kolovozu in naposled prispela. Pred njima se je dvigala prekrasna vasica, na vrhu hribčka pa grad. Ko sta prispela do gradu, sta potrkala na glavna vrata. Kralj ju je ljubeznivo sprejel in jima dal jesti. Fantič in dekle sta mu povedala vso svojo zgodbo. Ko sta mu pokazala črepinje, jima je dal mleka in velel: »Položita črepinje noter in počakajta tri dni in tri noči«. Storila sta, kakor jima je naročil. In res. Čez tri dni in tri oči se je zgodilo. Komaj sta vstala iz tople postelje, že sta na mizi stala cel čajnik Pipo in cel krožnik Pip. Fantič in dekle sta se zelo razveselila.

Pri zajtrku je bil kralj zelo zamišljen. Naposled je le spregovoril: » Če želita, lahko ostaneta pri meni v gradu. Nimam otrok, ne družine. Če bosta vidva ostala tu, bom zelo vesel«.

Fantič in dekle sta seveda takoj privolila in ostala sta.

Ko sta že tri leta s kraljem stanovala v gradu, sta se odločila za poroko. Sedem mesecev pozneje pa je napočil dan, da si fant in dekle podata roki. Zbrala se je cela vas pa še od drugje so prišli in po poroki je sledilo tridnevno slavje. Vse se je lepo izteklo. Kralj ju je povišal v princa in princeso. Ko se je postaral in umrl, sta princ in princesa prevzela vodstvo in kmalu ju je osrečilo pet prikupnih otročičkov.

 IN ŽIVELI SO SREČNO DO  KONCA SVOJIH DNI!!!

 Marko Tavčar, 6.b

SLADKORNI SPUST

Med vrhovi zasneženih gora je stala majhna vasica, skozi katero je teklo nešteto majhnih potokov, porasla je bila z zelenjem ter polna majhnih poti, ki so vodile v prelepe kraje.

V tej prisrčni vasici je stala bela hiša z majhno verando ter velikim dvoriščem.

Na dvorišču se je igrala deklica. Gradila je iglu, okoli njega je stalo na kupe snežakov ter žoga za košarko. V igluju je bil majhen tobogan, ki je vodil vse do kupa snega, ki naj bi predstavljal sladoledarno. Poleg njega je sedela stara soseda in pletla pisan puloverček.

Zraven nje je stala stara, izgubljena žlica. Po zasneženih tleh so bile slike govorečih piškotkov ter čokoladnih vasic in mest, okoli so bile košare z mačjim obrazom, ki so predstavljale sladkorne penice, ki so slučajno imele mačje obrazke in jih je bilo na stotine.

Ko se je deklica vrnila v hišo na topel čaj in odmor, se je začelo med skulpturami nekaj dogajati …

Ko se je deklica vrnila med izdelke ter med igro želela zlesti v iglu, je zdrsnila po toboganu navzdol ter skozi zemljo po sneženem plazu. Pristala je na ljubki ulici, ki je vodila na trg v čudnem kraju. Ker ni imela izbire, se sprehodi po ulici, nakar pride do ovinka. Na eni strani ovinka je bil manjši hrib, a na drugi strani travnik, katerega je zapolnjevalo igrišče za košarko. Na igrišču je stal kup snežakov! Prav takih, kot jih je deklica naredila tistega dne pred njeno hišo. Deklica se jim nasmehne, snežaki ji za pozdrav dvignejo svoje pisane klobuke. Odpravi se naprej, nakar naleti na steno iz samega belega sladkorja. Na sredini stene stojijo velika rožnata vrata, na katerih so prilepljene lizike, bonboni ter zavitki čokolad.

Deklica z marcipanovim ključem odklene vrata ter jih porine naprej, ta pa se počasi odprejo. Ko stopi skozi, zagleda nekam nenavadno vasico. Sicer je bila prav taka kot njena, s to razliko, da je bila narejena iz ČOKOLADE! Deklica se sprehodi skozi vasico, nakar zagleda nekam nenavadnega možakarja z rjavim klobukom in krajšim plaščem lepe rjave barve.

Sprehaja se po mavrični poti ter si prepeva. Deklica pristopi do njega ter mu postavi vprašanje, na katerega ji možakar, ki je v bistvu piškot, prijazno odgovori. Povpraša ga, kje točno je, piškot pa ji odvrne, da se dekle nahaja v vasici po imenu SLADKODOR. Ko ga vpraša, kako se pride ven, ji odgovori, da naj nadaljuje svojo pot počasi naprej. Ko pride do razpotja, pa naj tam zavije levo, saj če zavije desno, lahko pride ali v sladkorne gore MOUNT SUGAR ali do vasi ČOKORAVLJENI!

Namesto sladkornega pohoda ali ogledovanja verjetno spet čokoladnih hiš deklica raje nadaljuje pot po gozdičku ter posluša petje ptic iz sladkorne pene in mrvic. Sprehaja se po sladkem gozdičku ter vsake toliko poje kak list iz čokoladnega drevesa. Po zemlji rijejo sladki črvi, marcipanove pikapolonice in druge živali. Hodi po mavrični poti iz mrvic, nakar se pred njo postavi mala grmada belih stvari, ki se je večala in večala, dokler male zadevice niso postavile stene.

Ko si jih je deklica bolje ogledala, je opazila, da imajo zadevice mačje obrazke in da so pravzaprav penice za vroč kakav. Iz vdolbine v čokoladnem drevesu se je zaslišal glas, ki je pravil, da so te penice njegovi najboljši prijatelji in se oglasil: »NE ŽALI JIH!« Razloži ji, da so to člani družine penic in naredijo živo steno vsakič, ko si kdo zaželi stopiti na to pot. Tukaj se njegova pot konča ali pa mora počakati, da sprehajalcu pove vsa njihova imena. Običajno je zelo naporno. Baje še nihče ni zdržal tako dolgo in se obrnil ter šel raje po drugi poti, bližnjici, ki je samo nekaj metrov stran.

Deklici je globoko v sebi žal, da ni vprašala gospoda čudnega piškota, ki ji je tako prijazno odgovoril na njeno čudno zastavljeno vprašanje. V tistem trenutku je pomislila na dejstvo, da je čudno, kako da še ni nikoli pristala tu, da bi potem lahko vprašala še za kako bližnjico oziroma bi že prej odšla. Čeprav ji je bilo tukaj kar všeč.

Še preden se je zavedala, je bil tisti čudni stvor, ki je bil po njenem mnenju rožnat čuk, že sredi razlaganja. Ujela je samo nekaj  zelo čudnih imen, kot so: Edvard g. Sladki, Mrvica Čokoladnik, Peteršilček  g. Sladki greh in Marcipan g. Karamelni.

Takoj ko je stari nehal razlagati, je dekletce steklo naprej.

Hodi po poti, nakar zagleda manjši odsek zraven katerega stoji znak. Na znaku piše: ODHOD IZ SLADKORNE DEŽELE. Tablica je bila seveda sladkorna in deklica je bila že tako lačna, da bi najraje znak pojedla. J

Torej sledi znaku ter se odpravi po označeni poti. Pride do male jase, nato pa na njej zagleda staro gospo. Ženska sedi na klopi in dela marcipanove figurice. Poleg nje stoji stojnica za sladoled, a je nekam drugačna. Na njeni strehi stoji orjaška žlica!

Dekletce stopi do nje, da bi se posvetovala z njo. Vpraša jo, kako se pride ven iz tega čudežnega sveta, stara gospa pa ji odgovori, da ji bo ona pomagala.

Popelje jo vse do njene male stojnice kjer jo pripravi do tega, da zleze v orjaško žlico. Deklica se nekam neprepričano namesti v žlici ter pozorno posluša staro ženo za nadaljnja navodila.

Ta ji pove, da jo bo s to žlico izstrelila na veliko polico, ki stoji na drugi strani sladkorne dežele. Dejala ji je, da bo, ko pride na polico, zagledala tunel, po katerem naj nadaljuje pot. Deklica pogoltne slino in zamiži. Nekaj časa je gospa molčala, deklica pa se stiskala skupaj, nakar se je gospa zadrla«: ENA, DVE, TRI!!!«

Nato je deklico izstrelilo v zrak. Po kakih tridesetih minutah letenja je pristala na sneženo polico, na njej pa zagledala tunel. Odpravi se po tunelu, dokler ne pride do velike prostrane sobane kjer stoji lestev, zraven lestve pa majhen snežak. Snežak ji obrazloži, naj samo spleza na vrh. Ko bo prišla do vrha, se bo pojavila nazaj v svojem igluju.

Deklica ga upošteva ter prične s plezanjem. Ko prispe do vrha ter konča s plezanjem, se res znajde v svojem igluju. Previdno zleze iz njega ter se vsa premražena odpravi v hišo. V njej si nalije skodelico toplega kakava, sleče mokra oblačila, se usede na kavč in se pokrije z odejo.

Deklico čez nekaj minut že premaga spanec, zato se uleže in zaspi. Sanja o svojem sladkornem spustu in dogodivščinah, ki jih je doživela tistega dne.

Naslednjega dne zgodbo želi povedati staršem, a se raje zadrži, saj jo zaskrbi, da bi starša začela iz muhe delati celega AFRIŠKEGA SLONA!

Tako jima ni povedala, vsako zimo pa na istem mestu zgradila iglu in ostale stvari ter obiskala svoje sladke prijatelje.

Lara Verbič, 6. a