O šoli
|
Projekti
|
Starši
|
Šolski sklad
|
Publikacija |
 |
Različna ustvarjanja učencev
GOZD ČUDES
Nekoč pred davnimi časi so živele tri lisičke, ki so z očetom živele v Gozdu čudes. Ta gozd je bil tako lep, da so se vsi čudili od lepote.
Nekoč pa, ko je padal dež in ni bilo nobenega človeka v gozdu, je prišel lovec in začel strašiti gozdne živali. Zato so tri lisičke sklenile, da ga bodo živali rešile, ampak niso vedele, kako naj to naredijo. Nato pa jim je oče lisjak povedal, da so na treh lokacijah Gozda čudes tri rože, ki lahko naredijo čudež. Če jih zasadiš na sredini gozda, se bo zgodil čudež.
Prva lokacija je bila najvišja gora v Gozdu čudes. Srednja lisička je rekla, da bo ona splezala gor. Bila je hitra, ampak malo bolj počasna kot običajno, saj je drselo zaradi dežja. Po nekaj minutah je lisička prišla dol z rožo. Nato pa so šle do polja krtov, kjer je najstarejša lisička takoj opazila rožo. Opazila je tudi krta, ki jo je hotel prehiteti. Najstarejša lisička je tekla, kakor hitro je mogla in vzela rožo krtu izpred nosu ter pritekla nazaj do drugih lisičk. Nato pa so zaslišale glasen pok in vse so postale žalostne, saj so vedele, da lovec strelja živali. Odšle so še po zadnjo rožo, ki je bila na jezeru. Iščejo, iščejo in iščejo, ampak je ne najdejo. Potem pa se najmlajša lisička domisli, kaj če roža ni ob jezeru, ampak na jezeru. Vse se zazrejo na jezero in vidijo majhen otoček, kjer raste roža. Najmlajša lisička skoči v vodo in zaplava do otočka, odtrga rožo in priplava nazaj do obale.
Odpravijo se do jase, ki je točno na sredini gozda. Vsaka zasadi eno rožo. Ko zasadijo vse rože, zagrmi in dež kar naenkrat neha padati. Ko grejo nazaj do očeta lisjaka, ni ne duha ne sluha o lovcu.
In tako so se še leta spraševali, kam je izginil lovec.
Ema Šebat, 6. c
Konstruktivistične pesmi
VOJNA
Putin je okupiral Ukrajino,
Ukrajina se brani.
Ljudje so ranjeni,
država razpada.
- J: jedrska bomba.
- K: konec za Ukrajino.
- J+K: tretja svetovna vojna.
Zelenski močan.
Upanje umre zadnje!
- = znak za paragraf
Avtorja: Matija Eržen in Andraž Vereš, 9. razred
KONS 2
Prihodnost
Kakšna bo prihodnost?
Kako dolga bo?
1, 2, 3, 4 leta?
Ne vem.
Kaj bo prinesla?
Ljubezen ali sovraštvo,
veselje ali žalost?
Ne vem.
Od česa je odvisna?
∞ časa se lahko sprašujem.
Tina Kunčič in Taja Matić, 9. razred
Moja prava pesem
Moja pesem je prava pesem,
moja pesem je lepa pesem,
moja pesem je pesem,
ki bere se sama.
Moja prava pesem je kratka pesem,
taka, ki jo vsak pozna.
Moja pesem je lepa pesem,
a noben tega ne prizna.
Eva Grumerec, 7. b
MOJA PRAVA PESEM
Moja prava pesem je del mojega življenja,
včasih pa se v njej nekaj nesmiselnega napiše
brez mojega dovoljenja.
Moja prava pesem je zabavna in smešna,
v nikakršnem primeru pa ne more biti resna.
Smešne zgodbice kar letijo sem ter tja,
in v njih ni prav nič zla.
Moja prava pesem je zame zabava,
saj vem da takšna bo res prava.
Zoja Kastelic, 7. b
MOJA PRAVA PESEM
Upam, da moja pesem bo igriva,
ter čisto nič nagajiva.
Nisem ravno pravi pesnik,
zagotovo noben od njih ni moj prednik.
Nimam pojma kaj naj na papir napišem,
ker vse zelo hitro pobrišem.
Veste, to je moja šolska naloga,
ki zame je velika nadloga.
Rime zagotovo niso taprave,
ker niso šle študirat prave.
In kakšna je moja rima na besedo kaj?
Da so morali izbrati mene, o zakaj?
Ina Zorc, 7. b
MOJA PRAVA PESEM
To pesem sem napisala za domačo nalogo
in upam da vam ni v nadlogo.
Ta pesem je iz besed sestavljena,
nato pa v moj zvezek postavljena.
Napisana s pisalom je bila,
potem, ko v mojo glavo je prišla.
Možgane sem napenjala
in nekaj besed zamenjala.
Zamišljeno sem gledala,
ampak sploh nisem vedela.
Za konec sem preverila, če je pesem urejena
in tako naloga bila je narejena.
Nekaj sem še hitro načečkala,
takrat zares sem končala.
Moja pesem je včasih vesela,
da bi najraje kar zapela.
Včasih pa je žalostna
in prav nič radostna.
Ita Zorc, 7. b
Pogrešana influencerka (Sodobni Povodni mož)
Od nekdaj lepe influencerke so slovele,
a lepše od Urške bilo ni nobene.
Urška najlepše objave je imela,
vse v sledilcih je prehitela.
Hotela je da vsi opazijo jo,
a njej za nobenega mar ni bilo.
Potem povabilo na žur je dobila,
oblekla dizajnerska je oblačila,
vsa krasna v lokal je vstopila,
nobenega pogleda ni zgrešila.
Izbirčna kot je bila nobenega ni hotela,
nato v kotu opazila je skrivnostnega modela.
Takoj vanj se je zaljubila,
in z njim selfi je naredila.
Všečki so se kar vrstili,
in njena čustva okrepili.
Pod žarometi divje sta se vrtela,
in ob glasbi sta norela.
Urški v glavi je zabučalo,
saj kondicije ima premalo.
Hitro se je utrudila,
za koktejl fanta je prosila.
Komaj ga na pol je spila,
že se čudno je počutila.
Nato do avta mu je sledila,
in za njima vsa sled se je izgubila.
Zoja Kastelic, 7. b
LENEGA ČAKA STRGAN ROKAV, PALCA BERAŠKA, PRAZEN BOKAL
Preživljam lepo obdobje, obdobje mladosti. Seveda niso vsi dnevi popolni in brezskrbni. Včasih se oziram nazaj v moje otroštvo in razmišljam o moji prihodnosti.
Kako bo čez pet, deset, petdeset let? Predstavljam si marsikaj. Želim si čim več lepih in pozitivnih trenutkov. Upam, da se bom pravilno odločila za šolanje po osnovni šoli. Upam, da bom z izobrazbo pridobila službo, v kateri se bom dobro znašla in mi ne bo težko opravljati poklic, za katerega se bom odločila. Upam, da bo bodo tudi moj sodelavci in tisti, za katere bom delala, zadovoljni z mojim delom. Vem, da denar ni vse, a vseeno upam, da bo moja plača spodobna.
Da si bom sama in moja družina vedno lahko privoščila svežo, belo žemljico. Saj res – moja družina. Me kje čaka princ na belem konju? Ah, to je samo v pravljicah. Želim si moža, ki me bo imel rad in mi bo vedno stal ob strani. Pričakujem, da bo z menoj srečen in da bova skupaj ustvarila topel dom za naju in za najine otroke. Trudila se bom za dobro vzgojo najinih otrok. Da jih bom znala tolažiti in da jim bom znala pokazati pravo pot pri odločitvah.
Zdravje je naše največje bogastvo. Upam, da ga bom lahko ohranila in se zanj tudi trudila z zdravim načinom življenja. Naj bo vedno moj sopotnik. Tudi srečo si želim za mojo zvesto prijateljico. In da bi lahko osrečevala druge ljudi. Vem, da brez problemov ne bo šlo. Želim, da bi zanje vedno našla pravo rešitev.
Za vse to se bo treba truditi, saj se brez muje še čevelj ne obuje. Če se ne bom trudila, bo lenoba prišla kot nepovabljen gost. Upam, da ji bom vrata lahko pravočasno zaprla. Zaradi nje ne želim imeti strgan rokav in prazen bokal.
Ema Frelih, 8. a
Učenci |
